Prepozno spoznanje.

"Ljubim te, nikoli te ne bom zapustil, prisežem!" mi je rekel. Začutila sem metuljčke v trebuhu. Zardela sem. "Tudi jaz ljubim tebe." sem mu odgovorila, in ga poljubila. Poljubil mi je vrnil, in nasmehnilo se mi je. Bil je moj, in to je bil najlepši občutek na svetu, to, da ga nobena druga punca ne more imeti, ker je samo moj. Vsaj tako sem mislila. Čez nekaj tednov mi je rekel: "Konec je, drugo imam." Svet se mi je podrl, jokala sem, iz sobe nisem stopila cel teden, člane družine sem ignorirala, nisem jedla, shujšala sem toliko, da sem bila že skoraj presuha. Vse, samo zaradi njega. Po nekaj mesecih sem se pobrala. S prijateljico sva se dogovorili za nakupovanje. V centru sem ga srečala. Šla sem mimo njega, kot da ga nebi nikoli poznala. Čutila sem, kako se je ozrl za mano. Nisva se pogovarjala, do nekega dne. Spet sem začela nekaj čutiti. Potem pa se je zraven naše hiše priselila nova družina. Ker imamo takšen 'običaj', sem nekaj spekla, ter jim to nesla na dom, kot dobrodošlico. Šla sem tja, ter potrkala. Vrata so se odprla, pogledala sem gor, odprla usta, da bi nekaj rekla, a sem samo ostrmela. Metuljčki. Že dolgo jih nisem čutila. Pred menoj je namreč stal fant, ki je bil v tistem trenutku, zame popoln. "Žiujo," mi je rekel. "Si hotela kaj reči?" je še rekel in se mi nasmehnil. Nekako me je opogumil, zato sem začela: "Hm, ja, prinesla sem vam nekaj peciva za dobrodošlico.. Upam, da se bomo dobro razumeli," sem rekla, mu podala košaro, se opravičila da 'se mi mudi', ter se obrnila da bi odšla domov. "Počakaj!" je zavpil za menoj. Obrnila sem se: "Ja?" "Kako ti je ime?" me je vprašal. Nasmehnila sem se. Po dolgem času. "Katarina, pa tebi?" sem odgovorila. "Rok. Lahko dobim tvojo telefonsko številko?" je vprašal, ter se mi zopet nasmehnil. Vzelo mi je sapo. "Seveda," sem mu odgovorila, se vrnila pred vhod, ter mu dala svojo številko. V tistih nekaj tednih, sem začela nekaj čutiti do njega. Potem me je nekega dne vprašal, če bi bila njegova punca. "Da!" sem rekla, in ga poljubila. Na poti domov pa sem srečala mojega biušega fanta. Šla sem mimo njega, on pa se je obrnil in zaklical: "Kati!" Počasi sem se obrnila, ga pogledala, in ga hladno vprašala: "Kaj hočeš?" Prišel je čisto blizu mene, jaz pa sem stopila korak nazaj. "Spoznal sem, da sem takrat naredil veliko napako, ko sem ti rekel da je konec.. Mi lahko daš še eno možnost?" me je vprašal. Osuplo sem ga pogledala. V oči sem dobila solze. "O tem bi moral razmišljati takrat, ne pa zdaj. Zdaj  si šele spoznal to? Malce prepozno, oprosti," sem mu odgovorila, ter stekla domov. Nisem se več ozrla v preteklost, živela sem za danes, jutri, in za Roka.