Ena želja.

Poznate občutek, ko se ti svet podre že v ranem otroštvu? Zaradi enega samega prijatelja? Dvomim. Jaz osebno, ta občutek poznam predobro.  Bilo je leta 2002, stara sem bila 4 ali 5 let, ne vem natančno. Hodila sem  še v vrtec, a že takrat sem stvari razumela nekako bolje kot drugi vrstniki. Med prijatelji sem se počutila osamljeno. Potem pa sem srečala tistega fanta, z imenom Tadej, ki je spremenil moje življenje. Vse sva počela skupaj, bil je le nekaj mesecev starejši od mene. Nekega dne, ga ni bilo v vrtcu. Spomnim se, kako mi je mama doma poskušala razložiti, kje je Tadej. "Ana... Tadej je... odšel." Besed nisem dojela v istem trenutku, mislila sem, da so se odselili. Potem sem se spomnila da sem videla njegovo mamo. Torej so še tukaj.. Potem sem dojela. Zlomila sem se. Jokala sem celo noč. Nihče me ni mogel potolažiti, tudi učiteljice v vrtcu ne. Potem.. sem ga nekako pozabila. Ne, seveda ne dobesedno. Oseb ne pozabim. Trenutke lažje pozabim. Razen dveh.. Z mamo sva bili v Celju, ko smo srečale tudi Tadeja, in njegovega očeta. Šla sem k Tadeju. Bila sem že čisto pri njemu, ko mi je rekel: "Gdo si?" Bila sem v šoku. Mislila sem, da se zafrkava.. Potem ga je k sebi poklical njegov oče, nekaj časa sta se pogovarjala, potem je prišel nazaj k meni in se mi nasmehnil. Spomnil se me je. Mame nisem nikoli vprašala, zakaj se me ni spomnil, niti ne vem zakaj je umrl. Ampak pomenil mi je ravno toliko, da se mi je podrl svet. Minilo je nekaj let, nekako sem ga pozabila. Potem, pa mi je kar naenkrat v mislih začelo vrteti spomine, dneve, ki sva jih preživela skupaj. Začela sem jokati. Močno. Slišal me je oče, saj sva bila sama doma. Prišel je k meni: "Kaj je narobe?" me je vprašal. "Nič, vse je v okej. Samo udarila sem se, precej močno." To, je bila največja laž, ki sem jo gdajkoli izgovorila. Kaj je narobe? Vse. Šele takrat sem dojela, koliko mi je Tadej v resnici pomenil.. Preveč, da bi se lahko sprijaznila s tem, da ga ni več. Še vedno si govorim, da je z njim vse uredu.. Potem pa se zavem kako me boli, kako močno ga pogrešam, in spet bruhnem v jok. Slišijo me, a nihče ne pride vprašat kaj je narobe. Vesela sem da je tako.. In, če bi imela eno, samo, samcato željo... bi jo uporabila za to, da leto 2002 nebi nikoli obstajalo, da bi Tadeja ozdravili, ter, da bi bil v tistem trenutku z menoj. Ampak, vse to so samo še najlepše sanje..