Pogrešam te.

Zgodilo se je nekega dne, ko sem se odpravljala v Trbovlje. V mojo sobo je prišel oči in mi rekel: "Hitro se obleči, babi je v bolnici." Nisem mogla verjeti. Poklicala sem prijateljico, in jo vprašala če lahko pride pred bolnico. Tja smo prispeli precej hitro. Ko sta bila mami in oči v bolnici, nisem dobila nobenega sporočila, če je vse uredu, ali če se ji je kaj zgodilo. Zvečer, ko smo šli domov, sem mamo vprašala kaj je narobe, če bo babi preživela.. Odgovorila mi je: "Zdravnica je rekla, da je precej hudo, in da ni veliko možnosti za preživetje. Rekla je, da lahko samo čakamo." Skoraj sem planila v jok. To se je zgodilo že velikokrat, ampak tako hudo.. tako hudo, ni bilo še nikoli. Naslednji dan smo šli na obisk. Zgledala je precej dobro, bolje kot prej. Bila sem 'vesela', v glavi sem si govorila: "Mogoče, ampak res mogoče, pa se ji ne bo zgodilo nič.. mogoče bo preživela." Tako smo hodili v Trbovlje vsak dan, več kot teden dni. Vsak dan je zgledala boljše. Upanje se nam je že povrnilo, tudi zdravnica je rekla, da bo mogoče lahko šla kmalu nazaj domov. Vsi smo bili navdušeni. Za nekaj dni. Potem, je v bolnico prišla tašča moje sestrične. Spet smo bili zaskrbljeni, vsi skupaj. Nekaj dni so se ti obiski še nadaljevali, vse je zgledalo v redu. Do neke nedelje, ko sta dedo in oči ugotavljala, da babi ne izgleda precej dobro. "Manjka ji tisto življenje, ki si ga videk v očeh. Nekaj je narobe, vem da je.." je rekel oči. Zamislila sem se. "Kako se ji lahko stanje tako poslabša v enem večeru?" Ko smo bili pri njej prejšnji dan, je zgledala... super. V nedeljo smo kmalu odšli. Tistega večera sem bila v kinu s prijateljico, na babico sem čisto pozabila. Naslednji dan, smo jo spet odšli obiskat. Dedo je rekel, da zgleda še slabše kot včeraj. To me je precej potrlo. V torek, sem bila spet pri njej. Ležala je na boku, in spet ni izgledala dobro. To me je mučilo tako močno, da sem skoraj planila v jok. Tistega dne, smo šli domov prej kot ponavadi. Šli smo po brata, in 'normalno' preživeli dan. Naslednjega dne, sem s poukom končala ob 11.30. Okrog 12ih je zazvonil telefon. Oglasil se je oči, pogovor ni trajal dolgo. Mislila sem, da ga je klical gdo od njegovih sodelavcev. Čez nekaj minut je prišel k meni, in mi rekel: "Babi je umrla." Nisem mu verjela. Bila sem v šoku. Zdelo se mi je nemogoče. Bila je tako močna, bila je tak borec.. Začela sem jokati. Oči je rekel, da bova šla k njegovemu očetu, ter mu povedala novico. Jokala sem. To je bilo vse kar sem zmogla. Jokala sem, vso pot do dedka. Oči me je miril, in mi rekel: "Vsaj videli smo jo še učeraj.." Nekako mu je uspelo da me je pomiril, a vseeno mi je bilo hudo. Ko smo prišla k dedku, sem bila še vedno v šoku. Ves čas sem bila tiho. Čez nekaj časa smo se odpeljali k nam domov, od tam pa je oče poklical še svojega brata, in mu povedal, da je babi umrla. Spet sem začela jokati. Čez nekaj časa je prišel tudi stric. Tako smo sedeli zunaj pred hišo, in se pogovarjali. No ja, vsaj oni so se.. Jaz, sem si spet nadela tist nasmešek, ki ni bil pravi. Ob 3eh, je domov prišla še mama. Šla sem v sobo, oni pa so se še naprej pogovarjali. Čez kakšno uro, sem morala iti nazaj v šolo. Peuske. Ko je 1. glas pel svoj del pesmi, sem očitno zgledala otožno. "Kaj je narobe Ana? Izgledaš žalostno.." mi je rekla učiteljica. Spet sem se zlomila: "Danes mi je umrla babi.." sem zašepetala, in padla v jok. Izrekla mi je sožalje, in me pustila pri miru. Po koncu pevsk, sem imela še dramske. Tam sem si spet nadela tisti lažni nasmešek, delala sem se, kot da je vse uredu. V četrtek in petek se ni dogajalo nič. Bilo je pač prehudo, vsaj zame. 

Danes, me je mama zbudila že zgodaj zjutraj. Vprašala me je, če bom šla zraven na pokopališče. Ob 10ih smo namreč odprli žaro. Rekla sem da ne, da bom šla dol samo na pogreb. Pokimala je, in odšla. Ko sta se z očetom odpeljala, sem spet začela jokati. Ker ni bilo ničesar za početi, sem se odločila da se grem stuširat. Za pomiritev. In res, pomirila sem se. Zdaj čakam, da bo ura 3. Potem se bom odpravila na pogreb. Vem, da bom tam spet jokala. Vem, da bo tam spet jokal oči. In vem, da bom spet stala poleg njega, ga držala za roko, in mu prigovarjala, da bo vse v redu..