Plod ljubezni.

"Žiujo draga, kako si?" me je pozdravil moj ljubi ko je prišel domov iz službe. "Uredu... vsaj mislim," sem mu odgovorila in se mu kislo nasmehnila. Mencala sem z prsti, nisem mu upala pogledati v oči. Pogledal me je, jaz pa sem si v mislih govorila, da bo use v redu. "O moj bog, ne morem mu povedati.. Kako se bo odzval? Bo znorel? Me bo zapustil?" Ob zadnji misli sem se zdrznila. "Draga, kaj je narobe?" me je vprašal. "Nič ni narobe samo..." nisem mu mogla povedati.. Preveč me je bilo strah njegovega odziva. Prijel me je za obraz, in me prisilil da sem ga pogledala v oči. Videl je čisti strah v njih. Videla sem, da ga je skrbelo, zato sem se odločila, da mu bom povedala. "Ljubica! Prosim povej kaj je narobe! Skrbi me!" "Mislim, da bi bilo bolje če bi se usedel.." sem mu rekla in pokazala na kavč. Usedel se je, me prijel za roke in me s pogledom nekako prepričal naj mu povem kar imam v mislih. "Torej.." umaknila sem pogled. "Ne vem kako naj ti to povem.. ampak.." odločila sem mu, da mu povem na čuden način. Tako najbolj znam. "Ampak kaj?" me je vprašal. "No, kar precej časa je že minilo od moje zadnje menstruacije.." sem rekla, upala da bo razumel, in se mu nasmehnila. Nekaj časa je bil tiho, in premleval moje besede. Potem mu je 'kapnilo'. "Dobila bova otroka?" je zašepetal. Pokimala sem mu. Nasmehnil se je, in me objel. Zasmejala sem se, potem pa sem se začela jokati. "Kaj je narobe? Sem kaj rekel? Storil?" Odkimala sem mu, in odgovorila: "Hormoni." Zasmejal se je. Tako sva preživela skupaj tistih napornih 9 mesecov.


Čez 9 mesecev:

"Malo še potrpi ljubica! In dihaj!" mi je govoril mož. Dihala sem, jokala, se potila, ampak nisem si mogla pomagati. Zdravik mi je rekel: "Še zadnjič potisnite! Močno!" Potisnila sem, potem pa se je zaslišal otroški jok. "Sina imate!" nama je rekel zdravnik, in mi otroka položil v naročje. Z možem sva se že dogovorila - ime mu bo Timotej, skrajšano: Timi. Nasmehnila sem se mu in rekla: "Dobrodošel doma Timi."