Igra valov.

Potovali so sem in tja po vodi. Valovi, namreč. Sedim ob morju na skalah, nekje v Istri in jih opazujem. Zapihal je veter, morje se je malo razburkalo. Pogled na njih mi je privabil nasmeh na lice. Morje se je spet razburkalo, kakor da bi želelo opozoriti na valove, ki so hitreje potovali. Kar naenkrat se je nad morjem pojavila jata galebov, ki so spuščali neke čudne glasove, ki so najbrž značilni za njih. Če ne štejemo galebov, nekaj ladij v daljavi in ljudi na drugi strani zaliva, sem bila na skalah in v zalivu nasploh sama. Spuščal se je mrak, postalo je hladno, zato sem se zavila v jopo v katero sem bila ogrnjena. Razmišljala sem. O morju, o tem, kako so me poskušali prepričati naj ne grem sredi februarja na morje, češ, kaj bom počela tu sredi zime. "Ne vem, bom že kaj našla," sem jim odgovorila. In res sem našla nekaj. Vsak dan sem bila na plaži, doma sem pojedla kosilo, prebrala nekaj strani knjige, ob sončnem zahodu pa sem zopet odšla na plažo ter opazovala morje, valove, ptice, in kakšno jato rib, če se je našla. Vem, da zveni čudaško, ampak rada sem sama. Rada imam tišino. Postalo je še hladneje, zato sem se odločila, da grem nazaj v našo hišo. Tudi ta je bila čisto ob obali, in stran od vseh drugih hiš, kar mi je bilo najbolj všeč. Do tja sem potrebovala približno 10 minut, vmes pa sem opazovala pare, ki so hodili mimo mene. Žalostno sem se nasmehnila, ter si zraven mene predstavljala mojo simpatijo. Te misli sem se hitro otresla, saj vem, da se ta želja ne bo nikoli uresničila. Končno sem prispela domov. Hitro sem odklenila vrata in se tiho nasmejala, ko je vame udaril val toplote. Vstopila sem, položila nekaj drv v kamin in odšla v sobo. Tam sem se oblekla v trenerko, in nek prevelik jopič ki sem ga imela. Poiskala sem svojo knjigo, ter se odločila, da bom danes brala na terasi. S seboj sem vzela še odejo, ter se na ležalniku udobno namestila. Uživala sem ob branju knjige in zvoku valov, ki so udarjali ob skale, pa vendar mi je nekaj manjkalo. "Čaj!" sem se spomnila. Odkrila sem se, ter se stresla zaradi mrazu. Pohitela sem v kuhinjo, ter v kuhalnik natočila vodo. Postala sem nestrpna, saj sem se želela čimprej vrniti k branju. Ko je voda končno zavrela, sem vanjo hitro vrgla nekaj žlic sladkorja in dve vrečkici zelenega čaja. Pohitela sem nazaj na teraso, ter se zopet poskušala namestiti tako, da me ni nič motilo ter nadaljevala z branjem. Ko sem prišla do zadnje strani knjige, sem pogledala na uro in šokiralo me je dejstvo, da je ura že polnoč. Hitro sem pospravila vse stvari ter odšla v spalnico. Tam sem še nekaj časa gledala televizijo, potem pa me je začelo počasi odnašati v svet sanj.

Pogrešam te.

Zgodilo se je nekega dne, ko sem se odpravljala v Trbovlje. V mojo sobo je prišel oči in mi rekel: "Hitro se obleči, babi je v bolnici." Nisem mogla verjeti. Poklicala sem prijateljico, in jo vprašala če lahko pride pred bolnico. Tja smo prispeli precej hitro. Ko sta bila mami in oči v bolnici, nisem dobila nobenega sporočila, če je vse uredu, ali če se ji je kaj zgodilo. Zvečer, ko smo šli domov, sem mamo vprašala kaj je narobe, če bo babi preživela.. Odgovorila mi je: "Zdravnica je rekla, da je precej hudo, in da ni veliko možnosti za preživetje. Rekla je, da lahko samo čakamo." Skoraj sem planila v jok. To se je zgodilo že velikokrat, ampak tako hudo.. tako hudo, ni bilo še nikoli. Naslednji dan smo šli na obisk. Zgledala je precej dobro, bolje kot prej. Bila sem 'vesela', v glavi sem si govorila: "Mogoče, ampak res mogoče, pa se ji ne bo zgodilo nič.. mogoče bo preživela." Tako smo hodili v Trbovlje vsak dan, več kot teden dni. Vsak dan je zgledala boljše. Upanje se nam je že povrnilo, tudi zdravnica je rekla, da bo mogoče lahko šla kmalu nazaj domov. Vsi smo bili navdušeni. Za nekaj dni. Potem, je v bolnico prišla tašča moje sestrične. Spet smo bili zaskrbljeni, vsi skupaj. Nekaj dni so se ti obiski še nadaljevali, vse je zgledalo v redu. Do neke nedelje, ko sta dedo in oči ugotavljala, da babi ne izgleda precej dobro. "Manjka ji tisto življenje, ki si ga videk v očeh. Nekaj je narobe, vem da je.." je rekel oči. Zamislila sem se. "Kako se ji lahko stanje tako poslabša v enem večeru?" Ko smo bili pri njej prejšnji dan, je zgledala... super. V nedeljo smo kmalu odšli. Tistega večera sem bila v kinu s prijateljico, na babico sem čisto pozabila. Naslednji dan, smo jo spet odšli obiskat. Dedo je rekel, da zgleda še slabše kot včeraj. To me je precej potrlo. V torek, sem bila spet pri njej. Ležala je na boku, in spet ni izgledala dobro. To me je mučilo tako močno, da sem skoraj planila v jok. Tistega dne, smo šli domov prej kot ponavadi. Šli smo po brata, in 'normalno' preživeli dan. Naslednjega dne, sem s poukom končala ob 11.30. Okrog 12ih je zazvonil telefon. Oglasil se je oči, pogovor ni trajal dolgo. Mislila sem, da ga je klical gdo od njegovih sodelavcev. Čez nekaj minut je prišel k meni, in mi rekel: "Babi je umrla." Nisem mu verjela. Bila sem v šoku. Zdelo se mi je nemogoče. Bila je tako močna, bila je tak borec.. Začela sem jokati. Oči je rekel, da bova šla k njegovemu očetu, ter mu povedala novico. Jokala sem. To je bilo vse kar sem zmogla. Jokala sem, vso pot do dedka. Oči me je miril, in mi rekel: "Vsaj videli smo jo še učeraj.." Nekako mu je uspelo da me je pomiril, a vseeno mi je bilo hudo. Ko smo prišla k dedku, sem bila še vedno v šoku. Ves čas sem bila tiho. Čez nekaj časa smo se odpeljali k nam domov, od tam pa je oče poklical še svojega brata, in mu povedal, da je babi umrla. Spet sem začela jokati. Čez nekaj časa je prišel tudi stric. Tako smo sedeli zunaj pred hišo, in se pogovarjali. No ja, vsaj oni so se.. Jaz, sem si spet nadela tist nasmešek, ki ni bil pravi. Ob 3eh, je domov prišla še mama. Šla sem v sobo, oni pa so se še naprej pogovarjali. Čez kakšno uro, sem morala iti nazaj v šolo. Peuske. Ko je 1. glas pel svoj del pesmi, sem očitno zgledala otožno. "Kaj je narobe Ana? Izgledaš žalostno.." mi je rekla učiteljica. Spet sem se zlomila: "Danes mi je umrla babi.." sem zašepetala, in padla v jok. Izrekla mi je sožalje, in me pustila pri miru. Po koncu pevsk, sem imela še dramske. Tam sem si spet nadela tisti lažni nasmešek, delala sem se, kot da je vse uredu. V četrtek in petek se ni dogajalo nič. Bilo je pač prehudo, vsaj zame. 

Danes, me je mama zbudila že zgodaj zjutraj. Vprašala me je, če bom šla zraven na pokopališče. Ob 10ih smo namreč odprli žaro. Rekla sem da ne, da bom šla dol samo na pogreb. Pokimala je, in odšla. Ko sta se z očetom odpeljala, sem spet začela jokati. Ker ni bilo ničesar za početi, sem se odločila da se grem stuširat. Za pomiritev. In res, pomirila sem se. Zdaj čakam, da bo ura 3. Potem se bom odpravila na pogreb. Vem, da bom tam spet jokala. Vem, da bo tam spet jokal oči. In vem, da bom spet stala poleg njega, ga držala za roko, in mu prigovarjala, da bo vse v redu..

Zaznamovana.

"Pusti me pri miru, prosim! Saj te niti ne  poznam, zakaj mi to delaš?" sem zavpila. Udaril me je, že tako nisem videla skoraj ničesar, zdaj pa se je nad mano zgrnila popolna tema. Nisem se zavedala kaj mi je tisti moški delal, ničesar se nisem zavedala. Čez nekaj ur sem se zbudila. Videla sem rahlo osvetljeno sobo, jaz pa sem ležala na postelji. Poskušala sem vstati, a me je nekaj vsakič potegnilo nazaj. Poskušala sem, in poskušala, a mi ni uspelo. Potem pa je vstopil tisti moški.. "Kam pa kam, deklica?" me je vprašal. Šele zdaj sem ga popolnoma videla. Ko me je ugrabil, je bilo že temno.  "Gdo si? Kaj hočeš od mene? Spusti me domov! Saj te ne poznam.. saj me tudi ti ne poznaš.. Ničesar ti nisem naredila, SPUSTI ME!"sem vpila, a tisti moški me je preprosto ignoriral. Nisem prenesla tega. Nato mi je rekel: "Sem negdo, ki ga ne želiš poznati. Od tebe ne želim ničesar, od nekoga drugega pa." Srepo sem ga pogledala in rekla: "Karkoli že načrtuješ, ti že zdaj povem, ne bo ti uspelo!" Prišel je bliže k meni, in ko se je nagnil nadme, sem mu špuknila v obraz. Takrat je ponorel. Takoj mi je postalo žal da sem karkoli naredila. V roke je vzel pas, vedela sem kaj sledi. Zašepetala sem mu: "Prosim, ne.." Z nečim trdim me je udaril po glavi, spet sem se onesvestila. Potem me je nekaj zdramilo. Nekakšno šumenje. Odprla sem oči, ugotovila sem, da ležim na postelji, gola. Slutila sem kaj se je zgodilo, in upala sem, da bo tega kmalu konec. In želja se mi je čez nekaj dni uresničila. Negdo mu je ukazal, naj me izpusti. In me čez nekaj dni tudi je, med tistimi dnevi ko pa sem bila tu, me je pustil hirati, bila sem brez česarkoli, se pravi brez hrane, oblek, brez vsega. Samo na nekaj dni mi je prinesel malo vode, da nebi dehidrirala. Pripeljal me je do naše ulice, spraševala sem se kako za vraga ve, kje sem doma. Ko sem prišla domov, so bili vsi zgroženi nad mojim izgledom, saj sem shujšala do kosti. Potem so se postavili v nekakšno vrsto, me objemali, in mi govorili kako so me pogrešali. Bilo mi je toplo, a kmalu sem se opravičila, in odšla v kuhinjo. Naslednji dan je prišla policija, s seboj pa so pripeljali tudi psihologa. Spraševal me je o raznih stvareh, kaj je z mano počel, in use, a bila sem tiho. Potem je naslednji dan spet prišel. In naslednji dan spet. Tako se je nadaljevalo, dokler mu nisem povedala usega.. Čeprav je veliko takih primerov, je bil tako zelo zgrožen, da ni mogel verjeti, da bi odrasel moški posilil 12 dekle. Čez nekaj mesecev smo ugotovili, da sem noseča. V šoli so me vsi zafrkavali, bila sem tarča posmeha. Domov sem vsak dan prihajala v solzah, dokler se le nisem odločila, da bom otroka vendarle obdržala. Doma so bili nad to odločitvijo presenečeni, a me niso poskušali prepričati v nasprotno. Do rojstva, sem se poučevala doma, in med vsem tem sem se začela zavedati, da bom zaznamovana za vse življenje..

Pravo prijateljstvo.

Bilo je nekega vročega, lanskega poletnega dne. Z nekaj prijatelji smo odšli na prireditev, ki je v našem kraju usako leto. Tam, sem čez nekaj časa spoznala neko dekle, z imenom Tanja. Takoj smo se ujele, si izmenjale telefonske številke, in bile do konca prireditve 'skupaj'. Čez nekaj dni, je prišla k meni, ker pa ni poznala poti, sem ji šla nasproti. Z njo je prišla tudi njena sestrica, s katero si niso čisto nič podobne. Tistega dne, smo se neizmerno zabavale, čez nekaj časa pa je prišel tudi moj sosed. Nekaj časa smo se skupaj zafrkavali, potem pa so Tanja in njena sestra morale domov. V tistem dnevu je uspelo tudi nekaj slik, ki so res super. Potem je Tanja prišla na obisk še nekajkrat, in vedno smo se zabavale. Potem, ko se je začelo šolsko leto, se nismo več tako družile, ker je bilo preveč dela s šolo. Zaradi tega, smo se nekako oddaljile, ampak čez nekaj časa smo se spet začele družiti. Letos, sem spet komaj čakala počitnice, s Tanjo smo se že prej dogovorile da bomo spet hodile ali jaz v dolino, ali pa ona k meni. Nekega dne, je bilo precej mrzlo, ampak so s sestrico useeno prišle gor. Skakale smo po nekih luknah, ki jih je naredil plaz. Bilo je precej zabavno, če ne štejemo tega da smo imele, verjetno use, pesek v čevlih. Takrat so morale prej domov, ker se je pripravljajo k dežju, zato so pohitele. Potem, pa se je vse nekako obrnilo na slabo stran. Skregale smo se, zaradi nekega sporazuma. Takrat... sem občutila presneto veliko bolečino, saj mi je ona veliko pomenila. Čez nekaj časa, sem se ji opravičila.. Sedaj smo spet prijateljice, in res komaj čakam da jo spet vidim. Tanjo lahko štejem med eno mojih najboljših prijateljev, ker se na njo lahko vedno zanesem. In res upam, da se tisti čas ko smo bile skregane, ne bo več ponovil, ker je brez nje moje žiuljenje presneto dolgočasno! :)

Katja.

Žiujo:)

Odločila sem se, da bom napisala še en blog, o moji Katji. Pa začnimo:)
Ona je lepa. Ne zafrkavam se, resno. In ona je use najlepšega, vedno me spravi v smeh, in ima mucija z imenom Leix, ki ga je posvojila od mene. Leix je muci, ki je tak piki, ampak tuki pišemo o Katji. Ona ma precej dolge rajve svetle lase, rečmo da zelene oči, in najlepšo postavo. Ona je moja. Z njo se mam vedno supermegafajn, smejimo se večino časa, ali pa preprosto delamo... nič? To najraje počnemo, zabavno je, poskusite gdaj. No, nazaj k bistvu.. Ona mi je pomagala, in mi še vedno pomaga, v tistih najtežjih trenutkih, ko me nihče drug ne razume. Samo njej se lahko popolnoma zaupam, in vem, da me nebo izdala. Nasplošno, ona je super, moja, najlepša, in spet, moja muca, ki je ne dam:) . Nekako takšen je njen opis, na kratko. Je precej sramežljiva (do nekaterih osebkov), drugače pa zelo družabno dekle, ki večino časa preživi v hiši, za računalnikom, kjer se pogovarjamo, ali pa zunaj s Tajdo, ali pa z mano. Družabna zelo! Je ne ozdravljivi kronik, sicer tega noče priznati, pa uredu. A sem že povedala da je super? Mislim da ne, super je. Vesela sem, da sem jo spoznala na tistem rojstnem dnevu, ker od takrat moje žiuljenje preprosto ni več isto.  Če smo skupaj zunaj, in nama 'dogaja', se dogajajo precej nenavadne reči, ki jih ne bom napisala. Preprosto niso za v javnost. Obe obožujemo energy drinke, tuctuc. Ah, posluša 'Simple plan', in je... precej... velika? Oboževalka. Njihova. Namreč. Posluša tudi Biebsa, in obe smo zveste belieberke. Jelena ♥ . Neumesno, precej. No ja, js bom zaključila,  nje ne morem 'spraviti' v en blog:)

Katja, js, in Nikon v mojih očalah;)

Ena želja.

Poznate občutek, ko se ti svet podre že v ranem otroštvu? Zaradi enega samega prijatelja? Dvomim. Jaz osebno, ta občutek poznam predobro.  Bilo je leta 2002, stara sem bila 4 ali 5 let, ne vem natančno. Hodila sem  še v vrtec, a že takrat sem stvari razumela nekako bolje kot drugi vrstniki. Med prijatelji sem se počutila osamljeno. Potem pa sem srečala tistega fanta, z imenom Tadej, ki je spremenil moje življenje. Vse sva počela skupaj, bil je le nekaj mesecev starejši od mene. Nekega dne, ga ni bilo v vrtcu. Spomnim se, kako mi je mama doma poskušala razložiti, kje je Tadej. "Ana... Tadej je... odšel." Besed nisem dojela v istem trenutku, mislila sem, da so se odselili. Potem sem se spomnila da sem videla njegovo mamo. Torej so še tukaj.. Potem sem dojela. Zlomila sem se. Jokala sem celo noč. Nihče me ni mogel potolažiti, tudi učiteljice v vrtcu ne. Potem.. sem ga nekako pozabila. Ne, seveda ne dobesedno. Oseb ne pozabim. Trenutke lažje pozabim. Razen dveh.. Z mamo sva bili v Celju, ko smo srečale tudi Tadeja, in njegovega očeta. Šla sem k Tadeju. Bila sem že čisto pri njemu, ko mi je rekel: "Gdo si?" Bila sem v šoku. Mislila sem, da se zafrkava.. Potem ga je k sebi poklical njegov oče, nekaj časa sta se pogovarjala, potem je prišel nazaj k meni in se mi nasmehnil. Spomnil se me je. Mame nisem nikoli vprašala, zakaj se me ni spomnil, niti ne vem zakaj je umrl. Ampak pomenil mi je ravno toliko, da se mi je podrl svet. Minilo je nekaj let, nekako sem ga pozabila. Potem, pa mi je kar naenkrat v mislih začelo vrteti spomine, dneve, ki sva jih preživela skupaj. Začela sem jokati. Močno. Slišal me je oče, saj sva bila sama doma. Prišel je k meni: "Kaj je narobe?" me je vprašal. "Nič, vse je v okej. Samo udarila sem se, precej močno." To, je bila največja laž, ki sem jo gdajkoli izgovorila. Kaj je narobe? Vse. Šele takrat sem dojela, koliko mi je Tadej v resnici pomenil.. Preveč, da bi se lahko sprijaznila s tem, da ga ni več. Še vedno si govorim, da je z njim vse uredu.. Potem pa se zavem kako me boli, kako močno ga pogrešam, in spet bruhnem v jok. Slišijo me, a nihče ne pride vprašat kaj je narobe. Vesela sem da je tako.. In, če bi imela eno, samo, samcato željo... bi jo uporabila za to, da leto 2002 nebi nikoli obstajalo, da bi Tadeja ozdravili, ter, da bi bil v tistem trenutku z menoj. Ampak, vse to so samo še najlepše sanje..

Prepozno spoznanje.

"Ljubim te, nikoli te ne bom zapustil, prisežem!" mi je rekel. Začutila sem metuljčke v trebuhu. Zardela sem. "Tudi jaz ljubim tebe." sem mu odgovorila, in ga poljubila. Poljubil mi je vrnil, in nasmehnilo se mi je. Bil je moj, in to je bil najlepši občutek na svetu, to, da ga nobena druga punca ne more imeti, ker je samo moj. Vsaj tako sem mislila. Čez nekaj tednov mi je rekel: "Konec je, drugo imam." Svet se mi je podrl, jokala sem, iz sobe nisem stopila cel teden, člane družine sem ignorirala, nisem jedla, shujšala sem toliko, da sem bila že skoraj presuha. Vse, samo zaradi njega. Po nekaj mesecih sem se pobrala. S prijateljico sva se dogovorili za nakupovanje. V centru sem ga srečala. Šla sem mimo njega, kot da ga nebi nikoli poznala. Čutila sem, kako se je ozrl za mano. Nisva se pogovarjala, do nekega dne. Spet sem začela nekaj čutiti. Potem pa se je zraven naše hiše priselila nova družina. Ker imamo takšen 'običaj', sem nekaj spekla, ter jim to nesla na dom, kot dobrodošlico. Šla sem tja, ter potrkala. Vrata so se odprla, pogledala sem gor, odprla usta, da bi nekaj rekla, a sem samo ostrmela. Metuljčki. Že dolgo jih nisem čutila. Pred menoj je namreč stal fant, ki je bil v tistem trenutku, zame popoln. "Žiujo," mi je rekel. "Si hotela kaj reči?" je še rekel in se mi nasmehnil. Nekako me je opogumil, zato sem začela: "Hm, ja, prinesla sem vam nekaj peciva za dobrodošlico.. Upam, da se bomo dobro razumeli," sem rekla, mu podala košaro, se opravičila da 'se mi mudi', ter se obrnila da bi odšla domov. "Počakaj!" je zavpil za menoj. Obrnila sem se: "Ja?" "Kako ti je ime?" me je vprašal. Nasmehnila sem se. Po dolgem času. "Katarina, pa tebi?" sem odgovorila. "Rok. Lahko dobim tvojo telefonsko številko?" je vprašal, ter se mi zopet nasmehnil. Vzelo mi je sapo. "Seveda," sem mu odgovorila, se vrnila pred vhod, ter mu dala svojo številko. V tistih nekaj tednih, sem začela nekaj čutiti do njega. Potem me je nekega dne vprašal, če bi bila njegova punca. "Da!" sem rekla, in ga poljubila. Na poti domov pa sem srečala mojega biušega fanta. Šla sem mimo njega, on pa se je obrnil in zaklical: "Kati!" Počasi sem se obrnila, ga pogledala, in ga hladno vprašala: "Kaj hočeš?" Prišel je čisto blizu mene, jaz pa sem stopila korak nazaj. "Spoznal sem, da sem takrat naredil veliko napako, ko sem ti rekel da je konec.. Mi lahko daš še eno možnost?" me je vprašal. Osuplo sem ga pogledala. V oči sem dobila solze. "O tem bi moral razmišljati takrat, ne pa zdaj. Zdaj  si šele spoznal to? Malce prepozno, oprosti," sem mu odgovorila, ter stekla domov. Nisem se več ozrla v preteklost, živela sem za danes, jutri, in za Roka.