Igra valov.

Potovali so sem in tja po vodi. Valovi, namreč. Sedim ob morju na skalah, nekje v Istri in jih opazujem. Zapihal je veter, morje se je malo razburkalo. Pogled na njih mi je privabil nasmeh na lice. Morje se je spet razburkalo, kakor da bi želelo opozoriti na valove, ki so hitreje potovali. Kar naenkrat se je nad morjem pojavila jata galebov, ki so spuščali neke čudne glasove, ki so najbrž značilni za njih. Če ne štejemo galebov, nekaj ladij v daljavi in ljudi na drugi strani zaliva, sem bila na skalah in v zalivu nasploh sama. Spuščal se je mrak, postalo je hladno, zato sem se zavila v jopo v katero sem bila ogrnjena. Razmišljala sem. O morju, o tem, kako so me poskušali prepričati naj ne grem sredi februarja na morje, češ, kaj bom počela tu sredi zime. "Ne vem, bom že kaj našla," sem jim odgovorila. In res sem našla nekaj. Vsak dan sem bila na plaži, doma sem pojedla kosilo, prebrala nekaj strani knjige, ob sončnem zahodu pa sem zopet odšla na plažo ter opazovala morje, valove, ptice, in kakšno jato rib, če se je našla. Vem, da zveni čudaško, ampak rada sem sama. Rada imam tišino. Postalo je še hladneje, zato sem se odločila, da grem nazaj v našo hišo. Tudi ta je bila čisto ob obali, in stran od vseh drugih hiš, kar mi je bilo najbolj všeč. Do tja sem potrebovala približno 10 minut, vmes pa sem opazovala pare, ki so hodili mimo mene. Žalostno sem se nasmehnila, ter si zraven mene predstavljala mojo simpatijo. Te misli sem se hitro otresla, saj vem, da se ta želja ne bo nikoli uresničila. Končno sem prispela domov. Hitro sem odklenila vrata in se tiho nasmejala, ko je vame udaril val toplote. Vstopila sem, položila nekaj drv v kamin in odšla v sobo. Tam sem se oblekla v trenerko, in nek prevelik jopič ki sem ga imela. Poiskala sem svojo knjigo, ter se odločila, da bom danes brala na terasi. S seboj sem vzela še odejo, ter se na ležalniku udobno namestila. Uživala sem ob branju knjige in zvoku valov, ki so udarjali ob skale, pa vendar mi je nekaj manjkalo. "Čaj!" sem se spomnila. Odkrila sem se, ter se stresla zaradi mrazu. Pohitela sem v kuhinjo, ter v kuhalnik natočila vodo. Postala sem nestrpna, saj sem se želela čimprej vrniti k branju. Ko je voda končno zavrela, sem vanjo hitro vrgla nekaj žlic sladkorja in dve vrečkici zelenega čaja. Pohitela sem nazaj na teraso, ter se zopet poskušala namestiti tako, da me ni nič motilo ter nadaljevala z branjem. Ko sem prišla do zadnje strani knjige, sem pogledala na uro in šokiralo me je dejstvo, da je ura že polnoč. Hitro sem pospravila vse stvari ter odšla v spalnico. Tam sem še nekaj časa gledala televizijo, potem pa me je začelo počasi odnašati v svet sanj.